Ujeti trenutki

želja. Želja, ki jo težko sprejmeš kot željo, vendar bolj kot nekaj, kar veš, da bo bolje zate in tudi za koga drugega. Veš, da je najverjetneje tako prav in tako mora bit, vendar pogrešaš stare čase…Pogrešaš besede, nasmeh in včasih tudi tišino med obema. Ki je bila prijetna. Pogrešam TEBE. Vedno bolj in bolj. Manjka mi tvoja bližina. Manjka mi, ker ne vem, kaj počneš in kako si… Včasih nekatere ljudi lahko nadomestiš ali pa jih enostavno ne potrebuješ v svojem življenju. Vendar TI si nenadomestljiv… Manjkaš! Prepričujem se, da je tako prav. Vendar morda bo čas pomagal … Morda bo nekoč drugače… Vendar če se boš kdaj vrnil nazaj, ne bo več isto.

***

Nevermind, i’ll find somelike you…

I wish nothing but the best for you, too…

Zakaj čakati nekoga, ki ne bo prišel? Včasih je življenje prekratko, da bi čakali. V upanju, ki je skoraj ugasnil in v želji, za katero sploh ne vem več, ali še obstaja. Je že izgnila? Ja, počasi izginja… Verjetno je tako prav, saj tista želja, ki ni uresničljiva, z le tem spoznanjem boli še bolj. Ne vračaj se… Stori to zame in najdi drugo osebo, ki bo lahko ob tebi in s teboj brez slabe vesti. Ampak vseeno imam še eno željo…

Sivi, turobni dnevi me naredijo nemirno, zamišljeno…Jesen je tu že nekaj časa in vsak dan brez sonca je prazen.

Ampak pridejo časi…

…nekaj je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli. Čeprav so redki…

Mislim, da ustavljam trenutke.

Bežijo mimo mene ves čas, stojim.

Ustavljam svoje misli, visijo nekje v oblakih…

Nejasne, dvoumne, blodnje.

Na koncu vedno isti epilog.

Kje je zgodba, kje se to konča – ne vem.

Laž daje roko resnici, ta jo sprejema.

Priznati sam sebi je najtežje v trenutkih,

ki dajejo sliki dneva zbledelo barvo,

čeprav je zunaj vse rumeno, rdeče, zeleno…

V jeseni, ko manjka topel objem se sprašujem…

Kaj me čaka? Ali moja domišljija ne pozna meja?

Ustvarjam trenutke. Sama. Z menoj grejo, za menoj. Težko jih je deliti v obupu in žalosti, solze zapustiti, na novo zaživeti. Vendar čas celi rane. Odpira in ustvarja nove. Zmedena, vesela. Nikoli ti nisem rekla ‘Zakaj?’… Ali nisem bila vedno ob tebi? Še prevečkrat… Morda ni bilo prav, vendar vseeno… Ni lahko brez tebe, s teboj je še težje… Morda bodo stvari ostale takšne kot so. Nekje v zraku bojo obvisele vse želje, misli in upi. Nanj se bom lahko upirala, vendar brez prihodnosti. Nato bojo umrli, a ne za vedno. Za trenutek ali dva. Spet se bodo prebudili in me spremljali v času – v sanjah, zjutraj, zvečer… Hočem, da izginejo… Brez tebe manjka del mene. S teboj drugi del mene umira…

and see the lights go down on Broadway…

”Shed a tear ’cause I’m missing you
I’m still alright to smile
I think about you every day now
Was a time when I wasn’t sure
But you set my mind at ease
There is no doubt you’re in my heart now…”

*guns n’ roses*

***

and it’s so true. But there is a wall between us… someone who already exists in your life.

Prišel si. Od kdo ve kje. V moje življenje si prinesel nov obraz, smeh in občutek pomembnosti. Vsa tvoja pozitivna energija, ki kar prekipeva ven iz tebe… V meni si prebudil nova čustva, občutek, ljubezen, norost, strast. Naredil si celo zmešnjavo. Tvoj obraz na moji rami, tvoj zadnji objem, pogovori s teboj, smeh in solze… Hvala tudi tebi za 10 nepozabnih dni. Ne vem, kakšna vez je bila tista med nama, vendar je bila. Obstajala je, vsaj za trenutek. Verjetno je doma spet izginila v pozabo – vendar pri meni ne. Ampak vem kje je moje mesto in kam sodim. Vem, da imaš dekle, ki jo imaš rad. Vsega se zavedam, ampak… Ni besed, ki bi opisale občutek ko sem ob tebi, s teboj. Vsaka beseda, ki jo izrečeš, je lepa. Pogrešam te. Nihče me še ni nasmejal tako iskreno kot je to uspelo tebi. Malokomu sem se lahko odprla in govorila o življenju. Malokdo me je prevzel, a ti si me. Želim si, da ne bi izginil iz mojega sveta. Upam, da ne boš. Vendar če boš vedel, bo vse drugače. Kaj? Kje? Zakaj? You’re really taking my heart to pieces…

Počutje. Nespremenjeno. Šele sedaj razumljeno. Začenjam dojemati svoje želje in cilje šele ko opazujem druge okoli sebe. Res že nekaj časa ni bilo prelomnice, po kateri bi nevarno hodila in se spustila v nepoznan svet. Vse preveč ljudje čakamo v varnem zavetju, pokukamo ven in se v strahu umaknemo nazaj v sedanje življenje. Manjka nam korak naprej, nova pot, novi cilji, novo doživetje, avanture, nove in sladke skrbi. Ker morda ne priznam sama sebi, da si želim nekaj drugačnega, novega. Ko želim nekaj, kar drugi imajo. Pa pravzaprav ni daleč. Na fuckin’ kurac mi gre ta svet, enoličen iz dneva v dan. In prav tako le pisanje o tem, koraka pa od nikjer. Naredi to. Povej. Pokaži. Samo en korak je potreben! In ne, gremo nazaj v svoj vsakdanji brlog, kjer je varno in vse poznano. Zakaj?! Kje je pristnost življenja, pogum, kje je tako močna želja? Želim si. Tebe. V svojem svetu. Čeprav se bojim.

Give me freedom!

Vsak večer se preselim z mislimi spet tja, v družbo sproščenih ljudi, si brezskrbno spet zapojem in se grejem ob ognju. Hodim po neznanih poteh, si rišem smeh na obraz, odkrivam nove besede in kraje, objemam ljudi ki imam jih najraje… Tam ni ovir – so le skrbno stkana prijateljstva, ki jih objemajo dogodivščine, spomini in narava… Smeh otrok in veselje mi grejejo srce. Kaj delamo prav, da je okoli nas toliko smeha in prijateljstva? Da se spravimo za tri tedne ven iz naših domov in si ustvarimo najlepši raj. Vsako leto pride znova in vedno bi ostala še dlje… Spominov ne dam. Le skrbno jih spravim vase, nekam na vrh, brišem prah z njih, jih privlečem na dan in živim z njimi…

Vem, da enkrat se vrnem spet tja, po najlepše spomine…Vem da vrnem se v tisti mali kraj, naj nikoli ne mine…

”To je dan, ko pozabim na vse…To je dan, ko mi moje srce bije le, za ta svet brez meja in tu za hip dotaknem se neba…”